Kranjska reber

Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mahnil sem jo v Kamnik, do Malega gradu, odkrival legendo o Veroniki. Potem pa stopal skozi industrijsko cono, kjer je nekoč stala smodnišnica, še naprej skozi gozd, ob objektih, ki so bili zaradi možnosti eksplozije postavljeni precej narazen. Na robu nekoč zaprtega prostora sem našel Rubikovo kocko in jo uspešno sestavil. 

Čudne živali sredi Kamnika

Spustil sem se do glavne ceste, kjer me je kmalu pobral Jure. Odpeljala sva se do Črnivca, nad njim še malo višje po makadamski cesti, parkirala v bližini prve škatlice. Težav z najdbo ni bilo, že sva bila vpisana, hodila od ene do druge proti vrhu Kranjske rebri. Ena škatlica je bila v bližini izvira, do druge se je bilo treba dvigniti na drevesu. 

Megleni gozd

Prišla sva do travnika, jezerce sredi njega je bilo zamrznjeno. Pod vrhom sva izračunala, kje bo treba pogledati za bonus. Izračun je bil pravilen, najdba malo kasneje na veliki skali hitra. A še prej sva se ustavila na vrhu, da je Jure odtisnil žig v svojo knjižico, malo obžalovala, da so se vlekle megle in večinoma zakrivale razgled proti dolini, na sosednje griče. 

Kranjska reber

Še spust do Kašne planine, potem pa po krajšem razmisleku obrat in čez vrh nazaj v smeri izhodišča. Da vsaj malo hodiva, ko sva se že prej zapeljala malo nad sedlo. Pa saj sva dodatnih sto višincev ob klepetu prehodila, kot bi mignil. Prav tako pa tudi spust nazaj do avtomobila. Zapeljala sva do svetega Ahaca, se prestavila na drugo stran doline. 

Vrh

Mimo cerkve svete Ane v Gozdu sva pripeljala pod Vovar. Najprej sva bila navdušena nad smernimi tablicami, vendar se je desna pot začela izgubljati, markacije so silile v pobočje, kjer je pred nama hodila le kakšna gorska koza. Nisva vedela, ali se je kdo hecal, ali je šlo zgolj za učno uro nadobudnega markacista začetnika. 

Sveti Ahac

Kakorkoli. Grizla sva kolena po strmem, z listjem posutem pobočju, vse do vrha. Neke vrste mini Aljaževega stolpa, samopostrežnega bara z zvončkom, malo proč prav načičkanega kotička z vsem, kar se je očitno nekomu valjalo doma. Pokvarjeno uro, nekaj figurami, plastičnimi pirhi … ni da ni. Navzdol sva šla po bosonogi poti, a kar s čevlji na nogah. 

Strma "pot"

Pot je bila dosti bolj uhojena kot tista, po kateri sva se vzpela. Skozi Brezje nad Kamnikom sva se odpeljala navzdol v Mekinje, do škatlice posvečene precej arhaični igrici in še enkrat Rubikove kocke. Kjer Jure še ni bil. Lepo dopoldne je bilo, toda mene je čakalo praznovanje rojstnega dne, zato sva se tam nad samostanom v Mekinjah poslovila, odpeljala vsak v svojo smer.

Vovar

Desetič

Tradicija velja. Vsako leto se geolovci v aprilu eno izmed nedelj vzpnemo na Šmarno goro, točno ob dvanajstih po šmarnogorskem času. Kar pomeni, za nepoznavalce, pol ure prej. Od kod tako nenavadno štetje časa? Legenda pripoveduje, da so nekoč Turki ropali po teh krajih, sline so se jim pocedile tudi po Šmarni gori, kamor so se v stiski zatekali prebivalci bližnjih krajev. 

Turki prodirajo? Ne, zgolj Lars leze iz grmovja pri prvi točki!

V 15. stoletju je bilo namreč okoli cerkve zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. V času preteče nevarnosti so se okoličani zatekli za varne, debele zidove šmarnogorskega tabora, še prej pa so na bližnji Grmadi zažgali kres in ustrelili z možnarjem ter tako sporočili na Gorenjsko, da se bliža turška vojska. 

Šef

Kakorkoli. Turki so se dogovorili, da bo prva skupina pozvonila v zvoniku, ko osvoji vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo na pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in sami pozvonili poldne že ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je gora že zavzeta, zato so se ostale čete na pol poti obrnile. 

Razgled z Grmade

V spomin na čudežno rešitev zvoni na Šmarni gori poldne še danes ob pol dvanajstih. No, kakorkoli. Legenda gor ali dol. Midva z Larsom sva se dobila že ob pol devetih, kdo je bil kriv, da sva narobe izračunala čas, pa nisva mogla ugotoviti. Mogoče je to nekakšen vpliv nenavadnega merjenja časa na tej romarski gori. 

Pri Turkovi kapeli

Predviden dvourno vzpon z obiskom štirih točk, kjer se skrivajo srečke za srečolov, sva namreč nevede raztegnila na tri ure. Iz Šmartnega sva zašibala do prve točke pri Tacenski kapelici, malo pod kapelico Matere božje pri Turškem kopitu srečala Igorja in nekaj višje našla drugo točko. Za tretjo sva že vedela, da je pod Grmado. 

Organizatorji

Od nje sva se spustila do Poti svobode in prišla pri kužnem znamenju še do četrte točke. Tam sva tudi že pogruntala svojo napako pri računanju časa, zato sva ob njegovi preobilici stopila po sicer še vedno zaprtem delu Poti svobode do Turkove kapele in od nje na vrh. Tam pa se je seveda vedno več dogajalo. 

Geolovci

Prihajali so prijatelji, klepetali smo, se smejali, poskusili baklavo, dobili spominskega hroščka, nagrade v žrebanju. Ko je dogodek po skupinskem fotografiranju počasi izzveneval, sva se odpravila z Larsom po Partizanski stezi navzdol. Še eno lepo srečanje, sva si bila enotna, vredno je bilo priti. Mogoče nama uspe tudi naslednje leto ...

Pogled s Šmarne gore

Feštival

Je že tako prišlo. Načrti so se spreminjali, malo obračali, zvijali in prilagajali. Najbolj jih je oblikovala bolezen, zato je odpadel obisk v Celju. Sam sem vseeno hotel malo ven, nemirni duh enostavno ne zdrži prav dolgo na enem mestu. Komu gre to na živce, a kaj morem, takšen sem. Razmišljal sem o kolesu, potem pa se odločil za klasiko, ki jo lahko uberem od domačega praga. 

Modro nebo

In prav danes združim z obiskom taborniškega festivala, ki tradicionalno poteka v Tivoliju. Feštival, kot se mu menda tudi reče, med drugimi stojnicami gosti tudi geolovsko. Torej bodo prijatelji tam, priložnost za klepet, kakšno idejo. Če ob tem pripomorem k boljšemu poznavanju igre, pri mladih tabornikih seveda, še toliko boljše. 

Pogled proti Grintovcem

Nebo je bilo modro, sem in tja kakšen oblaček, prav pomladno. In toplo za ta letni čas, čeprav vremenoslovci že za prihodnji teden obetajo velik temperaturni obrat, nekje celo sneg do nižin. Živi bili pa videli, kot se običajno reče. Šel sem proti Celovški cesti, mimo Stare cerkve navzgor, z obveznim postankom na robu. 

Šmarnica

Od koder se čez zvonik Plečnikove cerkve v Šiški in mimo velikega dimnika Energetike vidi proti Grintovcem. Sopihal sem naprej, stopal v strmino, presenečeno opazil cvetočo šmarnico sredi poti. Na Šišenskem hribu se nisem prav dolgo ustavljal, šel sem naprej do Rožnika in tam navzdol po poti z veliko stopnicami. Prišel sem do Rožne doline, obrnil in se mimo Čada odpravil v Tivoli. 

Rožnik

Tam je bilo dogajanje seveda v polnem teku. Tudi pri stojnici geolovcev, ki sem jo našel brez težav, se je veliko dogajalo. Nekateri prijatelji so že odšli, drugi šele prihajali, nekaj jih je bilo tam. Kranjski Janezek, Kremenček, Lars. Poklepetali smo, čas je tekel kar prehitro. Počasi sem se poslovil, odšel skozi Tivoli, mimo fontan, pomladnega zelenja proti Celovški cesti, domu.

Feštival