Po poti železne pošasti

Obetal se je lep dan. Zato sem zavrtel kolesa, pot pred mano je bila ravna, široka, prašna. Mimo je tekla reka, mudilo se ji prav pretirano ni, šla sva vsaksebi. Postanek pri cerkvici je vzbudil skrb, tišina na drugi strani ni bila dober obet. 

Sonce

Pa se je vse razpletlo kot je prav, sporočilo me je doseglo ravno pri vodnjaku, tik pred vasico na visokem pomolu. Grožnjan. Mesto umetnosti je še na pol spalo, stopil sem na razgledno teraso, nato pa preko kamnitega tlaka prišel do poti, kjer je nekoč drdrala, puhala in čuhala železna pošast na poti proti Poreču in nazaj. 

Grožnjan

Nedvomno s skupino razvajenih Tržačanov. Predori, mostovi, divje soteske nekje pod zelenimi krošnjami dreves. Pogledi tja proti dolini, kjer so med podivjanim drevjem posamezne oaze kazale na skrbno roko domačina. Hiša ob poti ga je že zdavnaj izgubila. Danes je prazna, razbita. Čaka, da gre počasi za gospodarjem v pozabo. 

Podrtija

Peljal sem skozi Livade, prečkal glavno cesto in se na drugi strani znova začel vzpenjati. Obvozil sem Motovun in se v predoru na drugi strani komaj izognil bližnjemu srečanju s kolesarko v temi. Znova sem se vzpenjal, valoval po kamniti poti sem in tja, kot je nekoč vozila znana železnica. 

Mostovi

Vročina dneva mi je počasi pila moči, čakal sem Vižinade, od tam sem vedel, da me bo ohladil dolgi spust. Še zadnji lep viadukt, potem pa sem skozi vas zapeljal do razgledišča, tam nasproti svetega Tome. Dehteči travniki njegovega pobočja me danes niso premamili, nasmehnil sem se in kolo spustil po klancu navzdol. 

Motovun

Prehiteval sem veter, ovinki so si sledili vse do Ponte Portona, kjer sem zaključil krog in se mimo tako znane cerkvice po dolini Mirne vračal slani kopeli naproti. Tam pri Antenalu običajnega krošnjarja s svojimi domačimi pridelki še ni bilo na spregled, ko sem zagrizel v zadnjo strmino, tik pred koncem mojega potepanja. Sirena me je že čakala.

Zadnji viadukt