nedelja, 8. januar 2017

Povna peč

Popoldne nedelje tistega konca tedna, ki je bil res mrzel. Kar se za januar skorajda nekako spodobi. Sonce je še dajalo svetlobo, toplote ni bilo prav res nobene. Dokler nismo ob klepetu prehitevali drug drugega po cesti proti Staremu Ljubelju. 
Navzgor
Nekoč glavna prometna žila med dvema državama v tem koncu je sedaj zgolj zanimivost, prostor za sprehod in ob snegu divji spust s sanmi. A snega še ni bilo. Januar pa tak! Postanek pri kapelici, klepet, pogled na Košutico. Predolgo čaka na ponovni obisk. Zadnji klanec, koča. 
Stari Ljubelj
Pri sosedih je bilo nebo oblačno. Pa saj nas tja ni vleklo. Raje smo se podali na greben, ki kot visoki stražar deli in hkrati združuje. Sopihali smo proti Povni peči, zavili okoli vogala in na skali presenečeno zagledali znana obraza. Razveselili smo se eden drugega, spregovorili, nato pa so ostali že odhiteli navzdol. 
Pogled s Povne peči
Srečanje v koči je vabilo, prijatelji čakali. Sam sem za trenutek še postal, zadihal, božal s pogledom, lovil spomine. Nato pa tudi stopil na pot, tja proti večeru, ki se je plazil čez obronke. Toda preden je res prišel, smo si segli v roke in toploti notranjosti koče, kjer smo dobrodošli, pustili, da nam je privabila rahlo rdečico na lica. 
Zadnji sončni žarki
Prav takšno, kot se je obetala zunaj. Tega res ni bilo za zamuditi. Košutica in Veliki vrh sta bila za trenutek še obsijana s soncem, ki se je poslavljalo. Nato pa je mrak legel na nas, oblaki so se obarvali. Uživali smo, dokler barve niso zbledele in nas je objela tema. Sedaj je bil čas, da rečemo še besedo ali dve, nato pa pod veliko gospo luno stopimo navzdol. 
Slovo
Sem in tja se je komu utrnila beseda, sicer pa smo stopali tiho in spoštljivo. Kot bi ne hoteli motiti miru, ki je pokril zemljo. Mraz je dal vedeti, da je zima, belina je šele prihajala. Pot se je iztekla, kot se izteče vsaka, še zadnjič smo si podali roko, nato pa se odpravili vsak na svojo stran.
Soseda

Ni komentarjev:

Objavite komentar